Slovenija. Od zdaj država - najstnica.

Sen za študenta zgodovine: okroglih deset let stara država, ki ima za eno dekado obvladljive preteklosti. In mora za dijaka pri zemljepisu: kako drobno točko na zemljevidu zadeti tako, da je ne bi zamenjal za katerokoli od državic, nastalih ob razpadu Vzhodne Evrope. Še najbolje, res, jo bo odnesel statistik: lestvice uspešnosti postsocialističnih držav imajo prvaka, ki ga ni mogoče spregledati, saj štrli izmed drugih na vseh nivojih:

Slovenija.

Država, rojena 25. junija leta 1991, po osamosvojitvi od Jugoslavije, v glavnem mestu Ljubljani, je potegnila skupaj obronke treh svetov - alpskega, panonskega in mediteranskega. Ogradila jih je s 1382 kilometri meje in si odprla morsko pot čisto na koncu najsevernejšega zaliva Sredozemskega morja, pod Benetkami in Trstom. Spopadi z armado za samostojnost so bili kratki, učinkoviti in se nikoli niso razplamteli v tragedijo, ki je prizadela druge dele bivše Jugoslavije. Slovenija je stavila na srečo, razum in diplomacijo - orožja, izpopolnjena v petstoletni zgodovini dvomilijonske nacije, ki niti v najboljših časih ni bila bistveno številnejša. Svoje je najbrž dodalo dejstvo, da je stisnjena med take sosede, kot so Italija, Madžarska in Avstrija.

Korenine slovenske nacije so v evropskem protestantskem gibanju, ki je spodbudilo nastanek prve slovenske knjige leta 1551 in prvi prevod Biblije v slovenščino komaj tri desetletja kasneje. Odtlej je jezik ohranjal slovensko entiteto na sicer vedno manjšem ozemlju, z izrazitim političnim vrenjem dvakrat v zgodovini: po letu 1848 in med močnim protifašističnim odporniškim gibanjem za časa II. svetovne vojne. Inteligenca se je sicer večinoma šolala na Dunaju, a je ohranjala nacionalno zavest, ki se je krepila predvsem kot odpor proti nemštvu. Želja po polni državnosti je pred koncem drugega tisočletja spodbudila plebiscit za končno odločitev: lastno in enakopravno državo med evropskimi narodi.

Slovenija je v teh desetih letih demontirala staro gospodarstvo in postavila novega. Ima nacionalnega ladjarja in letalskega prevoznika, borzo, World Trade Center in druge ustanove. Pri 892.000 zaposlenih ima 9.105 USD bruto domačega proizvoda na prebivalca in 8,9 - odstotno letno inflacijo. Uvedla je lastno valuto - slovenski tolar, solidne devizne rezerve, davčni sistem, ki je vse bolj usklajen z evropskimi. Nekdanje družbene firme so (skoraj) v celoti privatizirane. Poslovne aktivnosti so vedno bolj liberalne, valutni tečaj je spodbuden, realna obrestna mera visoka, fiskalna politika predvideva minimalne proračunske primanjkljaje. Pospešeno gradi prometni križ: najkrajšo povezavo Francije in Italije s Panonsko nižino (Milano-Ljubljana-Budimpešta), in Balkana s Srednjo Evropo (Zagreb- Ljubljana-Muenchen).

Politično se je uveljavila kot partner in svetovalec na robu nemirnega Balkana. Od sprejema v Združene narode do članstva v Varnostnem svetu, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), Mednarodnem denarnem skladu (IMF) in drugih mednarodnih ustanovah do najresnejše kandidatke za članico Nata in EU se dviga njena pot med uveljavljene države sodobnega sveta. Je moderna, napredna demokracija, ob tem pa je vseeno zadržala edinstveno podobo majhnega naroda, ki ni le preživel tisočletja tujega vpliva in vladavine, temveč je vstopil v novo ureditev kot zmagovalec.

Sicer pa je Slovenijo treba doživeti od blizu. Od alpskih vršacev do jadranske obale, od panonske ravnine do dolenjskih gričev pritegne obiskovalca in ga navdahne. Pisano sožitje kultur - mehke panonske s trdo alpsko in ležerno mediteransko - je zibelka sodobnega multikulturalizma, davno sporočilo, da ni pod soncem nič novega. Slovenija je bližnjica do drugačnosti. Deset let se že trudi, da bi bila v tem čim boljša.