Neodvisna država Republika Slovenija je nastala 25. junija 1991. leta iz federalne republike Slovenije, ki je bila tedaj v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Dežela Slovenija je nastala v prvi polovici 19. stoletja kot pojem za označitev ozemlja, na katerem je v južnih deželah Avstrije živelo slovensko govoreče prebivalstvo. Do 1918. leta se sicer pod Avstrijo še ni izoblikovalo nobeno politično ozemlje s tem imenom, toda pojem Slovenija je medtem že dobil družbeno realno in tudi državno politično vsebino. Po prvi svetovni vojni je večino ozemlja Slovenije pripadlo jugoslovanski državi, v kateri je slovenski narod živel svoje avtonomno kulturno življenje. Po drugi svetovni vojni je komunistična federativna jugoslovanska država od Italije dobila še dele slovenskega etničnega ozemlja in slovensko republiko so tako sestavljali večji deli slovenskega etničnega ozemlja z izhodom na Jadransko morje pri Kopru.

Slovenski narod je v federativni Jugoslaviji dobro gospodarsko in kulturno napredoval in kljub komunističnemu režimu, ki je vladal v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, učvrstil svoj nacionalni obstoj.

V zaostreni krizi jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja od sredine osemdesetih let 20. stoletja, ki se je kazala tudi kot kriza mednacionalnih odnosov, se je pokazalo, da jugoslovanski komunisti skupaj s slovenskimi ne morejo pokazati novih poti nadaljnjega razvoja večnacionalne jugoslovanske državne skupnosti. Pokazalo se je, da socialna, gospodarska, kulturna in politična struktura slovenskega naroda ni združljiva s strukturo drugih jugoslovanskih narodov.

"Slovenska pomlad"

Tako je med Slovenci spomladi 1987 nastopila skupina intelektualcev protikomunistične usmeritve, zbrana okoli Nove revije, s svojimi prispevki za nov slovenski narodni program. V teh prispevkih so zahtevali opustitev komunističnega sistema in uvedbo politično pluralističnega demokratičnega sistema, svobodnega socialno tržnega ekonomskega reda in samostojno slovensko državo. To je bilo dobri dve leti in pol pred padcem berlinskega zidu in tudi v Jugoslaviji je bil na oblasti komunistični sistem, ki je zavrnil te zahteve.

Pri slovenskem narodu so te zahteve hitro navdušile široke množice, tudi mnoge slovenske komuniste. Slovensko komunistično vodstvo je spomladi 1989 prepoznalo to novo spremembo v razpoloženju naroda in se mu je začelo pridruževati, zlasti ob zaostreni mednarodni krizi na Kosovu. Maja 1989 je dovolilo veliko ljudsko zborovanje v Ljubljani, ki je podprlo zahteve kroga Nove revije za neodvisno slovensko državo. Komunisti so poskušali še do pomladi 1990 reševati slovensko narodno vprašanje v obliki asimetrične jugoslovanske federacije, kljub temu pa so septembra 1989 podprli amandmaje k slovenski ustavi, ki so govorili o suverenosti slovenskega naroda pri razpolaganju z njegovim bruto proizvodom in poveljevanju oboroženim silam na tleh slovenske republike.

Novembra 1989 je komunistični režim v Sloveniji proti volji Beograda dovolil svobodno večstrankarsko življenje. Nove demokratične politične stranke, ki so nastajale že od začetka 1989, Demokratična zveza Slovenije (DZS), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), Slovenski krščanski demokrati (SKD) , Kmečka zveza in Zeleni Slovenije, so se združile v Demokratično opozicijo Slovenije (DEMOS).

Zmaga Demosa na prvih demokratičnih volitvah 1990

Ta opozicija je na svobodnih demokratičnih volitvah aprila 1990 dosegla zmago s 54 odstotki nad strankami, ki so vlekle kontinuiteto s prejšnjim političnim sistemom, pristajale pa so na demokratičen pluralistični sistem. To so bile Zveza komunistov Slovenije - Stranka demokratične prenove, ki je januarja 1990 izstopila iz Zveze komunistov Jugoslavije. Stranka, ki je ohranila precej svojega kadra, zlasti na vodilnih gospodarskih in političnih položajih, je dobila največ glasov nad vsemi strankami, to je 17 odstotkov, nekdanja Zveza socialistične mladine, preimenovana v Liberalno stranko, je dobila 15 odstotkov, funkcionarji nekdanje Socialistične zveze, preimenovane v Socialistično stranko, pa so dobili 5 odstotkov. Koalicija Demos je hitro sestavila svojo vlado, ki jo je vodil Lojze Peterle, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, stranke, ki je v Demosu dobila največ, to je 13 odstotkov glasov. Glavno besedo v novi ureditvi pa so kljub temu imeli člani Slovenske demokratične zveze, ideološko pluralistične skupine v glavnem intelektualcev in višjih uslužbencev: znani komunistični disident France Bučar, profesor prava, je postal predsednik slovenskega parlamenta, Dimitrij Rupel, profesor sociologije, zunanji minister, Janez Janša, žrtev pregona JLA 1988. leta, obrambni minister Igor Bavčar, vodja Odbora za varstvo človekovih pravic 1988. leta, notranji minister in Rajko Pirnat, profesor prava, pravosodni minister.

Na volitvah za predsednika predsedstva Republike Slovenije Demosu ni uspelo z njegovim kandidatom Jožetom Pučnikom, sicer predsednikom Socialdemokratske stranke, komunističnim oporečnikom, ki je dolgo časa moral živeti v emigraciji. Za predsednika RS je bil maja na neposrednih volitvah v drugem krogu izvoljen prenovljeni komunist Milan Kučan z 59 odstotki. To je kazalo, da se slovenski narod nagiba k mirnemu postopnemu prehodu brez ostrih rezov. Nov Demosov režim je hitro spreminjal politični sistem, bolj počasi pa družbenoekonomskega. Zakon o denacionalizaciji je določal vračanje premoženja, ki je bilo odvzeto v prejšnjem režimu, v naravi. To je bilo zelo težko izvajati in opozicija mu je v praksi nasprotovala. V vladajoči koaliciji, ki je bila socialno, politično in ideološko zelo raznolika, so nastajale razlike glede zakona in poteka lastninjenja. Zaradi ideoloških razlik med katoličani in liberalci se je zataknilo pri sprejemanju ustave.

Pobude za preoblikovanje jugoslovanske federacije

Demos je enotno vztrajal le pri nameri za vzpostavitev samostojne slovenske države. Zvezni jugoslovanski vladi in drugim republikam je od poletja 1990 ponujal dogovor o preoblikovanju jugoslovanske federacije v konfederacijo. Zvezni organi in vodstva vseh republik, v katerih pa je demokratizacija političnega življenja zaostajala, so takšen dogovor zavrnili, razen Hrvaške, ki je podpirala Slovenijo. Novembra 1990 se je koalicija Demos odločila za vsenarodni plebiscit za samostojno Slovenijo. Plebiscit je bil izveden 23. decembra in ob veliki volilni udeležbi je več kot 88,2 odstotka ljudi glasovalo za samostojno Republiko Slovenijo. Takšen izid je dokazoval, da so samostojnost Slovenije podprli tudi mnogi neslovenski prebivalci Slovenije, ki jim je potem samostojna Slovenija dala državljanstvo. Spomladi 1991 je slovenska politika še iskala konfederalni dogovor jugoslovanskih republik, toda brez uspeha. Zato je slovenski parlament 25. 6. 1991 sprejel deklaracijo o neodvisnosti Republike Slovenije in nekaj s tem povezanih zakonov. Svečana razglasitev državne neodvisnosti pa je bila dan pozneje na največjem ljudskem shodu v Sloveniji na Trgu republike v Ljubljani.

Razglasitev neodvisnosti in desetdnevna vojna

Z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije se ni strinjala jugoslovanska vlada in jo je poskušala preprečiti z akcijo jugoslovanske armade. JA v Sloveniji je v noči razglasitve slovenske neodvisnosti začela zasedati mejne prehode Slovenije, s čimer bi Slovenijo odrezala od sveta in jo zadržala v Jugoslaviji. Bili so še tajni načrti za spremembo režima v Sloveniji. Slovensko vodstvo je na dejanje JA odgovorilo z akcijo slovenske teritorialne obrambe in policije, ki sta začeli blokirati in napadati enote JA. Odporu proti JA, ki jo je slovensko vodstvo razglasilo za sovražno silo, se je množično spontano pridruževalo slovensko prebivalstvo. V Sloveniji se je začela desetdnevna vojna za neodvisnost. Po dveh dneh je slovenski odpor že pokazal rezultate. JA je zagrozila Sloveniji s povračilnimi ukrepi z vsemi sredstvi. Javno mnenje v Evropi se je začelo nagibati na slovensko stran. Da bi preprečila zaostritev in razširitev vojne, je v Zagreb 29. 6. 1991 prišla trojka Evropske skupnosti Jacques Poos, Hans van den Broek in Gianni de Michelis, ki je poskušala posredovati za premirje. Toda vojne operacije so se nadaljevale z vso silo do 2. julija. Ta dan sta se v Zagrebu slovenska delegacija in evropska trojka sporazumeli za premirje na podlagi predhodnega dogovora 1. julija v Ljubljani med slovenskim vodstvom in delegacijo jugoslovanske vlade na čelu z njenim predsednikom Antejem Markovičem. V tistem trenutku je bila JA v Sloveniji že poražena. 7. julija je bil po posredovanju evropske diplomacije na sestanku med jugoslovansko in slovensko delegacijo sestavljen sporazum. Republika Slovenija je ohranila nadzor nad svojim ozemljem skupaj z zunanjimi mejami, slovenske sile so odpravile blokado enot JA, ki so se morale vrniti v vojašnice, izpuščeni so bili vsi vojni ujetniki in Slovenija se je za tri mesece morala odreči nadaljnjim osamosvojitvenim ukrepom.

Priznanja neodvisne Slovenije

Med tem moratorijem so neodvisno Slovenijo priznale Hrvaška, Litva, Gruzija, Latvija in Estonija. Ker do 8. oktobra ni bilo novega sporazuma med Slovenijo in Jugoslavijo, je obveljala mednarodna razsodba, da je Jugoslavija razpadla. Slovenija si je začela prizadevati za mednarodno priznanje, o katerem se je 3. oktobra ob obisku predsednika Kučana in zunanjega ministra Rupla pozitivno izrazil francoski predsednik Francois Mitterrand. Evropska skupnost je pred božičem 1991 sklenila, da bo 15. 1. 1992 priznala neodvisni državi Slovenijo in Hrvaško. Sledilo je množično priznavanje in aprila 1992 so Slovenijo priznale ZDA, 22. maja 1992 je bila Slovenija skupaj s Hrvaško in Bosno in Hercegovino sprejeta v OZN, maja 1993 pa v Svet Evrope.

Po razglasitvi neodvisnosti se je Slovenija notranjepolitično hitro razvijala. V vladajoči koaliciji Demos, zlasti pa v njegovi najpomembnejši stranki Demokratični zvezi Slovenije, so se začela kazati razlike med njenim liberalnim in katoliško-konservativnim delom glede ustave in zakona o lastninjenju. Konec leta 1991 je bila še s soglasjem sprejeta nova moderna, liberalna, demokratična ustava, temelječa na pravicah človeka državljana, določenih na podlagi evropskega razsvetljenskega vzorca.

Aprila 1992 je zaradi nesporazumov v koaliciji Demos padla Demosova vlada Lojzeta Peterleta in novo vlado široke koalicije Liberalno demokratske stranke (LDS), Socialistične stranke, prenovljenih komunistov in polovice Demosovih strank je sestavil predsednik LDS Janez Drnovšek, mlad politik, predzadnji predsednik predsedstva Jugoslavije 1989/90, ki je znal prevzeti moderno neideološko pragmatično liberalno držo. Njegova osemmesečna vlada je veliko naredila za mednarodno uveljavljanje Slovenije, v domači politiki pa je ustavila padanje plač, sprejela zakon o lastninjenju, sanaciji bank in volitvah.

Volitve

Na volitvah decembra 1992 je Liberalna demokracija Slovenije odnesla volilno zmago s 23 odstotki in je oblikovala nekakšno sredinsko koalicijo z eno desno sredinsko stranko Krščanskimi demokrati in z dvema levima sredinskima socialdemokratskima strankama. V tej koaliciji je LDS kljub zelo majhni večini uveljavila svojo izrazito vodstveno vlogo in svoj liberalni družbeni in politični model razvoja Slovenije.

Na parlamentarnih volitvah 1996 je bila LDS spet najmočnejša stranka, toda konservativni desni blok je dobil 50 odstotkov glasov. LDS je uspelo desni blok razbiti, tako da je v vlado pritegnila Slovensko ljudsko stranko, ki pa je ostala v vladi manj pomembna in je izgubila vpliv. Zadnje volitve oktobra 2000 so bile za LDS zelo uspešne in z dobrim izidom si je lažje izbrala koalicijske partnerje, ki so morali sprejeti liberalni vladni program.

dr. Janko Prunk