3000 gimnazijskih maturantov je 25. maja 2001 na ulicah Ljubljane zaplesalo četvorko in se ob vpisu na univerzo mimogrede vpisalo še v Guinessovo knjigo rekordov. Na začetku 3. tisočletja končuje višje in visoke šole v Sloveniji več tisoč prihodnjih strokovnjakov v tehničnih menedžerskih in ekonomskih strokah. Njihova znanja dokončno razpirajo tradicionalno predstavo o mali državici in zaznamujejo čas vstopa v Evropsko unijo z novimi ambicijami. Doba prostega pretoka idej, blaga in človeških potencialov ukinja predsodke in povečuje možnosti. "Slovenija gre naprej!" je bil eden od prešernih klicev maturantov 2001. Njegova energija obljublja zamah fantazije, volje, vedrine in jasno začrtano pot. Individualizem in zahtevnost do sebe, vzgajana skozi stoletja, sta dobra dota na začetku te poti.

Panonija, Alpe, Mediteran: vse troje se stika v deželi, ki je sicer manjša od največjega sredozemskega otoka. Geografije, kulture in podnebja se pretakajo druga v drugo na 20. 273 kvadratnih kilometrih in si posojajo značilnosti. Okrogla dva milijona prebivalcev živita v nekaj večjih mestih - prestolnici Ljubljani, v Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu, Kopru - in na podeželju. Razmeroma kratka morska obala z obrežnim pasom se dvigne v Kras, ki je dal mednarodno ime značilni apnenčasti pokrajini. Severozahodno od osrednje Ljubljanske kotline seže v Slovenijo skrajni konec alpskega grebena s Triglavom, najvišjo goro v državi (2864 metrov). Še nekoliko severneje karavanški greben razmejuje državo od Avstrije, medtem ko se meja z Madžarsko spusti prav v Panonsko nižino in v jugovzhodnem loku do reke Kolpe zameji še Hrvaško. Med najbolj oddaljenima krajema na morskem in panonskem delu meje je komaj 200 kilometrov zračne črte.

Dan, ko se je rodila država Slovenija, je bil razmeroma jasen, povprečna temperatura je bila 24 stopinj Celzija, na koledarju je pisalo 25. junij 1991. Slovenski parlament je na podlagi 88,2 odstotne plebiscitne volje slovesno sprejel Temeljno ustavno listino, ki Slovenijo razglaša za samostojno državo. Po kneževini Karantaniji v 7. stoletju ter njeni kratki obnovitvi med letoma 889 in 874 je to prva samostojna državnost dežele med Alpami in morjem, ki je v osmem stoletju sprejela krščanstvo in nadvlado frankovskega cesarstva. Med 13. in 16. stoletjem je poslata del habsburške monarhije oziroma Avstro-Ogrske, po prvi svetovni vojni se je z drugimi južnoslovanskimi deželami povezala v Kraljevini Jugoslaviji. Zasedanje protifašističnega AVNOJA v Jajcu 1943 jo je vključilo kot samostojno republiko v novo jugoslovansko federacijo. Leta 1990 je na legalnem plebiscitu velika večina prebivalcev izbrala samostojnost.

Slovenija je postala članica OZN 22. maja 1992: tega dne se je končala osama, v katero jo je pahnil razpad druge Jugoslavije. Nezaupanje sveta je vseeno še trajalo, nova država pa je kot poznavalka regije z najbolje razvito demokracijo ves ta čas vztrajno iskala in ponujala možnost dialoga na obe strani. To ji je polagoma utrdilo kredibilnost in danes je politično uveljavljen partner in svetovalec na robu nemirnega Balkana. Od sprejema v Združene narode do članstva v Varnostnem svetu, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), Mednarodnem denarnem skladu (IMF) in drugih mednarodnih ustanovah do najresnejše kandidatke za članico Nata in Evropske unije se dviga njena pot med upoštevanja vredne države sodobnega sveta. Je moderna, napredna demokracija, ob tem pa je vseeno zadržala edinstveno podobo majhnega naroda, ki je ne le preživel tisočletja tujega vpliva in vladavine, temveč je vstopil v novo ureditev kot zmagovalec.

Slovenijo so iz anonimnosti prvič dvignile ocene, ki jih je izrekala ob koncu osemdesetih let. Iz neznatne jugoslovanske republike se je oglasila treznost, ki se ni ukvarjala z nacionalizmi, temveč je jasno merila na človekove pravice in terjala razvidnost v sodobnih ekonomskih razmerah. Njen pragmatizem je potrjevala tudi daleč največja gospodarska razvitost med državami vzhodnega bloka. Večinska gospodarska menjava z državami Srednje Evrope in strateško ukrepanje sta jo po razpadu Jugoslavije zavarovali pred gospodarskim zlomom. Še preden je zvezna vojska 27. junija 1991 s pohodom na meje skušala preprečiti osamosvojitev, je Slovenija navezovala nove, morda včasih ne najbolj ugodne, a nujne povezave s svetovnimi, predvsem evropskimi ekonomijami. Tu si je z resnostjo in zanesljivostjo počasi utrdila ugled sicer majhne, a zanesljivega partnerice z racionalnim razmišljanjem in izobraženo delovno silo.

Danes je Slovenija po dohodku na prebivalca prva med bivšimi vzhodnoevropskimi državami. Njena ekonomija je trdna, perspektivna, primerna za sodelovanje z manjšimi partnerji iz drugih držav. V teh desetih letih je demontirala staro gospodarstvo in postavila novega. Uvedla je lastno valuto - slovenski tolar, solidne devizne rezerve, davčni sistem, ki je vse bolj usklajen z evropskimi. Nekdanje družbene firme so v celoti privatizirane. Ima nacionalnega ladjarja in letalskega prevoznika, borzo, in druge ustanove. V letu 2000 je dosegla 9,105 USD bruto domačega proizvoda na prebivalca in 8,9-odstotno letno inflacijo. Ocene poslovnega tveganja jo že nekaj let postavljajo na mesto najmanj tvegane države med srednje- in vzhodnoevropskimi tranzicijskimi državami. Nezaposlenost je v zadnjih letih padla. Poslovne aktivnosti so vedno bolj liberalne, valutni tečaj je spodbuden, realna obrestna mera visoka, fiskalna politika predvideva minimalne proračunske primanjkljaje.

Slovenec je imel navadno manj kot 1% možnosti, da bo umrl kot državljan države, v kateri se je rodil. Tako mu vsaj govori statistika in izročilo zadnjih stopetdesetih let. Spremenljiva zgodovina, bivanje med večjimi sosedi, menjave pravil - vse to je v Slovencu križalo vplive, ga prilagajalo miselnim tokovom, mu privzgajalo nujno odprtost in terjalo od njega jezikovni posluh. Devetnajsto stoletje zaznamuje bližina Dunaja in njegov prodor na jug. Na začetku dvajsetega je slovensko kulturo prevetril Trst. V drugi polovici je sobivanje narodov in ver v jugoslovanski federaciji pripravilo uverturo za vstop v multikulturno družbo 21. stoletja. In Benetke so že ves čas blizu, dober skok od slovensko-italijanske meje. Ni čudno, da železna zavesa tu že dolgo pred veliki premiki v Evropi ni pomenila nobene ovire.

Slovenija je bila zmeraj na križiščih poti. Rimsko cesarstvo je prek Emone (Ljubljane) povezovalo Oglej s Celjem in daljnim Beogradom in Trst s hrvaškim Siskom. Turki so svoje pohode proti Dunaju usmerjali preko Slovenije. Napoleonova osvajanja so peljala čez slovensko ozemlje in tu je francoski vojskovodja ustanovil Ilirske province. Avstroogrski je Tržaški zaliv ponujal dostop v Mediteran, tako da je v 19. stoletju speljala železnico Dunaj-Trst. Najvišje ležeča pristanišča v severnem Jadranu so Slovencem od nekdaj odpirala pot v Sredozemski bazen.

Danes je eden najambicioznejših skupnih projektov Slovenije in Evropske unije križanje dveh pomembnih evropskih poti v slovenskem glavnem mestu. Najkrajša povezava Evrope s Panonsko nižino (Barcelona-Milano- Budimpešta-Kijev) in Balkana s Srednjo Evropo (Solun-Beograd-Zagreb-Ljubljana-Salzburg-Muenchen) preko Ljubljane bo čez nekaj let resničnost.V pomembni projekt je vključenih več evropskih držav. Sodelovanje slovenskih strokovnjakov, gradbenikov in operative prispeva izkušnje dobro organizirane in tradicionalno usposobljene dejavnosti, ki je gradila ceste v Rusiji, na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu. Prednostni državni projekti pripravljajo za prihodnost servise in službe, ki bodo skrbeli za pretočnost mednarodnih tokov in vključili vanje novo slovensko realnost.

Sedanji varuh človekov pravic v Sloveniji je bil v sedemdesetih avangardni pesnik. Danes je avtor poročila o človekovem razvoju in varuh dediščine, ki ne sme pasti: visoko ocenjene ravni spoštovanja človekovih in državljanskih pravic v Sloveniji, kakor jih navajajo mednarodna poročila. Izkušnje iz preteklosti, demokratična kultura in pravni red so posebej občutljivi za pravice posameznika ne glede na njegovo narodnost, versko pripadnost ali svetovnonazorsko prepričanje. Državne in nevladne ustanove za njihovo varstvo uživajo posebno pozornost in podporo pri svojem delu. Zakonska zaščita manjšin se pogosto navaja kot zgled in izhodišče za reševanje težav v večkulturni Evropi. Slovenija je edina evropska država, kjer imata narodni manjšini - italijanska in madžarska - svoja poslanca v parlamentu..

Prve natisnjene knjige v slovenskem jeziku so prišle domov v - sodih.Sliši se kot anekdota in vendar je res. Avtor podviga, kanonik, pridigar, nazadnje župnik Primož Trubar, je bil protestant in je moral svoje prevode Katekizma leta 1551 skrivaj prepeljati iz tiskarne v Tuebingenu, sicer bi mu jih zaplenili. Slovenski prevod Biblije je sledil nedolgo zatem, leta 1584, in je med prvimi dvanajstimi izdajami Svetega pisma v nacionalnem jeziku na svetu. V tej kulturi se je subverzivnost neverjetno spretno mešala z nacionalnim poslanstvom in pri tem rojevala take vrhunce, kot je Zdravljica romantičnega pesnika Franceta Prešerna, ki je že v prvi polovici 19. stoletja razglašala, da "ne vrag, le sosed bo mejak". Nič čudnega, da je ob osamosvojitvi postala himna nove države na pragu Evrope brez meja. Avantgarde XX. stoletja, sproščena umetniško in kulturno življenje med odporniškim gibanjem, zelo dolgo edino vzhodno odpiranje k sočasnim pojavom zahodne umetnosti po drugi svetovni vojni in ne nazadnje kulturna vstaja ob koncu osemdesetih - vse to je dediščina, ki jo slovenski kulturni spomin ohranja prav tako dobro, kot obnavlja v zadnjih desetletjih zanemarjene kulturne spomenike.

Prva gledališka predstava v breztežnostnem stanju je bila 17. avgusta 1999 v letalu nad Moskvo, pripravil in izvedel pa jo je slovenski umetnik Dragan Živadinov s svojo skupino. Umetniška produkcija v Sloveniji ostaja živa kot kdajkoli. Mreža kulturnih ustanov je trdna in učinkovita. Slovenija ima 9 poklicnih gledališč, 2 operni hiši, 2 operna in 2 simfonična orkestra, filharmonijo, 60 knjižnic, lastno filmsko in televizijsko produkcijo. Nepregledna množica malih skupin, društev, ustvarjalcev, kulturnih menedžerjev jih dopolnjuje s kapilarno in alternativno produkcijo. Če so koncerti in gledališče na prostem značilnost poletnih mesecev, sta jesen in zima čas galerijske žetve in polnih polic v knjižnicah in knjigarnah: v Sloveniji izide 18 knjig na 10.000 prebivalcev letno. Elitne prireditve, kot je bil Evropski mesec kulture leta 1997 ali Manifesta 2000, pripeljejo v slovensko prestolnico umetnostno publiko z vsega sveta. Mednarodna gledališka festivala Mladi levi in Exodos, Obalne galerije v Kopru, alternativne združbe pretakajo skozi Slovenijo nove ideje in sveže estetike.

Lipicanec je beseda s slovenskim pedigrejem. Beli konji so dobili ime po Lipici, kobilarni na Krasu, kjer je dunajski dvor gojil svojo čredo. Seveda govorimo o primarni ekologiji. Oblikovala se je, preden je postala znanost - njena pomembnost je bila povezana s preživetjem in znanje o njej z izkušnjo. Gojenje čebel, recimo: v preteklosti je bilo pomembna dodatna dejavnost. Čebelar Anton Janša je iz tega naredil slovensko blagovno znamko 19. stoletja, ko je vzgojil posebej vzdržljivo in donosno čebelo, znano po vsej Avstro-Ogrski in po svetu kot kranjska čebela. Letoviščarji so ob istem času odkrili slovenska naravna zdravilišča: gorska, termalna in obmorska. Sredi neokrnjene narave, ob izvirih in po kopališčih in sprehajališčih, so predniki današnjih turistov uživali gostoljubje gornikov in spoznavali zaklade zelene Slovenije.

Danes območje naravnih parkov obsega skoraj tretjino državnega ozemlja in jih je država zarisala, ker postavlja varovanje narave pred vse drugo. Strogi predpisi o varovanju okolja preprečujejo, da bi divji posegi uničili ekološko izjemno negovano ravnovesje, ki je na tako majhnem prostoru še posebej občutljivo. Če kje, je Slovenija lahko zgled Evropi pri varovanju narave. Skrb za gozdove. Ohranjanje kulturne krajine. Prepoved posegov, ki bi škodovali ekosistemu. Dosledna zaščita ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V teh krajih je spet zaživel medved in majhen pragozd se je ohranil blizu Kočevja. Ribji zarodi v rekah pričajo o njihovi čistosti in z zapiranjem starih tovarn izginja ne le zastarela proizvodnja, temveč še dosti večje zlo - hudi onesnaževalci. Dostopi v naravo zaradi tega niso omejeni, so pa povsod urejeni sodobno, po meri okolja in človeka, ki ga želi užiti.

Prehod prek meje Evropske unije z osebno izkaznico, brez potnega lista, postavlja Slovenca že danes v vlogo polnopravnega Evropejca. Znamenja, da do popolne združitve ni več daleč, se nizajo vsak dan. Slovenija je z evropskimi poenotila že velik del svojih zakonov. Maja letos je sprejela spremembo ustave, ki poslej dovoljuje prodajo nepremičnin tujcem. Menjava z evropskimi državami obsega 66% slovenske trgovine, vse več slovenskih podjetij pa je ne le partner evropskim lastnikom, ampak si tudi sama izbirajo najugodnejše poslovne partnerje po Evropi. Z uvedbo evropskega davka na dodano vrednost in reformami denarne, pokojninske in socialne ureditve prilagaja svoje sisteme za dokončno vključitev v Unijo. Ta bo sklenila pot, začeto leta 1991, in odprla nov izziv: kako skupaj z drugimi majhnimi narodi Evrope obdržati identiteto in ne le ohraniti poglavitne prednosti filozofije, porojene skozi stoletja, pač pa uveljaviti njene učinke v logiki velikih.