Prvi pogoj, da smo lahko začeli z osamosvajanjem Slovenije, je bil, da je bilo naprej treba izsiliti ukinitev enopartijskega sistema, nato uvesti parlamentarno demokracijo in razpisati plebiscit.

Prvi organiziran korak v tej smeri nam je uspel 15.12.1987 na veliki litostrojski stavki v Ljubljani, kjer je bil na zborovanju 5000 stavkajočih delavcev ustanovljen Iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), prve opozicijske stranke v tedanjem komunističnem svetu. Beograd se je odzval z aretacijo četverice, nato je prišlo do ustanovitve Odbora in ustanavljanja strank.

Po ustanovitvi poljske Solidarnosti (dosežene sindikalne svoboščine) je bila ustanovitev IO SDZS največji udarec enopartijskim sistemom vzhodnega bloka. Slovenija je torej konec osemdesetih let odigrala v Evropi vodilno vlogo pri demokratizaciji vzhodnega bloka. Brez pretiravanja lahko ugotovimo, da je berlinski zid začel pokati prav v Ljubljani.