Ker sem od leta 1941 živel v inozemstvu, najprej v Italiji, potem v Švici, odkoder sem se vrnil 1977, je imelo to zame dve posledici: prvič sem zelo malo poznal razmere v Sloveniji, in drugič, imel sem veliko zvez z raznimi osebnostmi v Švici in drugod po Evropi.

Zame je bilo glasovanje o samostojni državi Sloveniji izreden dogodek, ker so se mi izpolnile daljne želje iz dijaških let pred drugo svetovno vojno. Za mednarodno priznanje Slovenije sem se obrnil na več osebnosti, ki sem jih osebno poznal, od papeža Janeza Pavla II. in milanskega kardinala Martinija preko nekdanjega predsednika švicarske države Kurta Furglerja in raznih drugih. Vesel sem, da sem na tak način mogel skromno prispevati k mednarodnem priznanju samostojne države Slovenije.

Odkar sem pred štirimi leti stopil v pokoj, pa tudi iz zdravstvenih razlogov, nikjer več ne sodelujem v javnosti. Z velikim zanimanjem pa ves čas spremljam dogajanja. Vesel sem vseh uspehov, posebno tudi na mednarodnem področju. Boli pa me, da se v Sloveniji sami politično, kulturno in gospodarsko dogajanje ne razvija tako, kot bi radi.

Moja iskrena želja je, da bi mogli z zaupanjem in uspehom nadaljevati pot v prihodnost. Vsem odgovornim politikom in sredstvom javnega obveščanja želim obilo uspeha. Zahvaljujem se vsem za njihovo delo z željo, da bi bilo vedno bolj uspešno v dobro mlade države Slovenije.