Da je osamosvojitev Slovenije leta 1991 pomenila uresničenje večstoletnih sanj in tudi povsem stvarnih načrtov, po drugi strani pa dejanje, s katerim je slovenski narod presegel dvom v lastno sposobnost samouresničenja v nacijo, pričajo dela številnih slovenskih mislecev in umetnikov. Mislim na dela Primoža Trubarja, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Ivana Preglja, Antona Novačana, Edvarda Kocbeka, Josipa Vidmarja, Edvarda Kardelja, Dušana Pirjevca, Tineta Hribarja, Franceta Bučarja, Iva Urbančiča in mnogih drugih. Mislim pa tudi na odločitve in dejanja posameznikov in skupnosti od ljudskih taborov v 19. stoletju in bojev Rudolfa Maistra, upora proti okupatorjem leta 1941 do vrhunca teh prizadevanj v letu 1991, ko je slovenska politika v celoti končno dozorela kot nacionalna in demokratična politika in ko smo kot skupnost zmogli tudi akcijo, s katero smo se dokončno vzpostavili kot kolektivni subjekt, ki sam odloča o lastni usodi. Vse to pa predstavlja tudi zavezo za prihodnost, ki bo pokazala, ali premoremo tudi dovolj samozavesti, volje in energije za to, da to, kar smo dosegli, tudi ohranimo. Sam čvrsto verjamem, da je tako!