Dogodki pred 10 leti so bili patetični, nabiti z odločnostjo, tveganjem in pričakovanji, zelo so dišali po zgodovini. Desetletje, ki je sledilo, pa je bila pač še ena vaja iz iznajdljivosti, potrpežljivosti in nabiranjem izkušenj o neujemanju idealov in resničnosti; celo nekaj prijazno utišanega in po malem srečnega življenja se je nabralo vmes. Zmeraj pravim, da nam je bilo prvih tisoč let najhuje, naslednjih 300 let je bilo še težjih, zdaj pa nam je vsaj prehodno kar dobro in se lahko v miru pripravljamo na nadaljevanje svojega zgodovinskega pokra. Če nam je še zanj.