Pred desetimi leti je prišlo do preloma ne samo v institucionalnem položaju Slovenije ampak predvsem v slovenskem pojmovanju samega sebe kot nacije. Vse dotlej je v slovenski politiki veljalo kot dogma, da je slovenski narod premajhen, da bi lahko osnoval svojo lastno državo in da tudi nima potrebne moči, da bi jo ohranil na geopolitično tako izpostavljenem položaju kot je ozemlje Slovenije. Zato je bil cilj dotedanje slovenske politike vseh nazorskih prepričanj vedno samo čim večja avtonomija v okviru širše matične države, nekoč Avstrije zatem Jugoslavije. Že v teh desetih letih politične samostojnosti se je pokazalo, da kot narod lahko enakovredno vstopamo v združeno Evropo. Odpira pa se nov problem, kako v njej ohraniti svojo identiteto.